Varčna raba goriv in emisije CO2

K nelinearnem naraščanju toplogrednih plinov (TPG) v ozračje v 20% pripomore promet. Grozljiv podatek pa je, da se 40% vsega CO2-ja pridela z avtomobili v mestih. Torej na nas je, da razadalje, ki so dosegljive brez motornih dodatkov, poskušamo doseči peš, s kolesom ali s kakšnim drugim čistim vozilom.

Uporaba javne prevozne infrastrukture upada, saj zaradi njene ne zadostne izrabe ne more zadosti konkurirati osebnem prevozu, ki je zaradi svoje razširjenosti in dostopnosti čedalje bolj priljubljen, s tem pa tudi cenejši. Gradijo se razkošne cestne povezave med pomembnejšimi relacijami, ki omogočajo relativno kratke migracije. Na ta račun trpijo javna prevozna sredstva kot naprimer želežniški promet, ki bi se po mojem mnenju v Sloveniji moral bolj razširiti in razviti. Sedanji vlaki so v večini primerov obup, ki svojo slabo podobo še dodatno obtežijo z hrupom in neudobno vožnjo. Zakaj se ne vlaga v železnice? Verjetno ker ni tako donosno, pa kljub temu menim, da bi morali Slovenci biti trdnejši in podpreti take prevozne alternative.

Pomagajmo naravi in ne bodimo tako neumni, da uničujemo lasten habitat.
Hotel sem sicer pisati o strani Varčna raba goriv in emisije CO2 Ministrstva za okolje in prostor, na kateri se lahko seznanite z zanimivi podatki o onesnaževanju. Tu najdete informacije in načine obveščanja potrošnikov o varčni rabi goriv in emisijah CO2 za nova osebna vozila.

VARČNA RABA GORIV IN EMISIJE CO2

Zajčja leta (Arto Paasilinna)

Arto Paasilinna je finski pisatelj znan po svojem duhovitem pisanju. V knjigi Zajčja leta glavni junak Vatanen na službenem potovanju z avtomobilom povozi mladega zajčka. Zasmili se mu, zato se odpravi v gozd, da preveri njegovo stanje. Njegov sopotovalec, ki je vozil avto, je po dolgem čakanju na koncu z živci, zato se odpelje naprej. Vatanen, ki je sit enoličnosti vsakdana, izkoristi priložnost za pobeg pred resničnostjo. S tem se prične njegovo zanimivo popotovanje, ki ga zaradi besa na medveda popelje tudi čez meje Sovjetske zveze. Na potovanju sreča zanimive ljudi in nasploh se mu dogajajo resnično odfukani in smešni primeri.

Omejena jedrska energija

Eden izmed glavnih problemov jedrske energije niso odpadki, ki so po 100 000 letih še vedno radioaktivni, niti grožnje teroristov, prav tako ne stroški, ki so potrebni za zaustavitev elektrarne, ampak zaloge urana, ki so omejene.

Zaloge urana so vrhunec dosegle leta 1981, danes pa pokrijejo le dobro polovico potrebe 440-ih jedrskih reaktorjev, ki so trenutno aktivni na našem planetu. Začasno je primankljaj zapolnjen z plutonijem, ki ga dobijo z razstavitvijo zalog jedrskega orožja. Tudi te so omejene in bodo izrabljene do leta 2013, zato jedrska industrija išče nove lokacije za pridobivanje urana, predvsem v Kanadi Avstraliji in Kazahstanu. Te naj bi pokrile le polovico trenutnega primankljaja in da ne omenim izgradnjo 28 dodatnih jedrskih elektrarn, poleg tega pa še Kitajska z nočrtom za izgradnjo 30ih do leta 2020. Kje bodo torej pridobili jedrsko energijo?

Naj omenim še kako drago in zahtevno je iskanje in pridobivanje urana, katere cene so se v zadnjih 6ih letih početverile. Elementarni uran je danes sicer na voljo, vendar je koncentrirana uranova ruda omejena. Prav tako je za iskanje urana potrebno mnogo težkih strojev, ki za svojo delovanje porabijo skoraj toliko energije (v nafti), kot jo kasneje proizvedejo z jedrsko reakcijo.